Kako je deloval za ženske samskega stanu Battistig de Rothenfeld Pelican (Batistič de Rothenfeld Pelikan)?​

Franc Anton Batistič plemeniti Rothenfeld je bil poročen z briško rojakinjo iz Šlomberka pri Biljani, plemkinjo Jožefo Zupančič. Njuna hči Ivana je podedovala posest. Leta 1837 se je plemkinja Ivana Batistič - v krogu domačih je nosila modno francosko ime Jeannette - poročila z ravnateljem gimnazije v Zadru Jožefom Pelikanom. Takoj po poroki se je ta podjetna žena, skupaj s sestro Beatriko Kos, lotila pridelovanja suhega sadja. 

​

Njena edina hči Marija Teodora Natalija Pelikan je nepričakovano umrla na dan svoje poroke. Mati Ivana je sklenila, da bo v spomin na bridko preminulo hčer ustanovila sklad v prid deklet, prvenstveno za potomke. Tako je določila z oporoko leta 1866. Sklad je dobil ime "Sklad Battistig de Rothenfeld Pelican" in je deloval v okrilju goriške občine. Ivana Batistič-Pelikan z javno listino določila pogoje za prejem denarne podpore. Prednost so imele njene sorodnice, hčere in potomke njenih sester Marije, poročene Repič, in Beatrike, poročene Kos, ter svaka Franca Pelikana. Ostala dekleta, ki so se prijavila za prejem denarne pomoči, so morala biti zakonske hčere, neporočene, katoliške veroizpovedi, zdrave pameti, dobrih nravi, stare med 20 in 30 let in žive na dan 20. december, ki bi prejele doto. Morale so tudi biti rojene v goriški pokrajini. 

 

Doto je goriški župan izročil vsako leto 20. decembra, na dan smrti Marije Teodore Pelikan. Ivana Batistič-Pelikan je umrla leta 1878. Takrat je dobrodelni sklad začel redno delovati. Doto je načeloma bila v znesku letnih obresti za le pet odstotkov celotne zapuščine in je bila prikazana v zlatih frankih. Tako je vsako leto ena ženska iz naše razširjene družine prihajala na občino na navedeni dan.

 

Jaz sem jo dobila kot ena zadnjih. ​​

​

Kdo je vodil  sklad?

Občina Gorica.

Tam je delal tudi brat od (none) Amalie, (stric) Eduardo, ki je deloval v Gorici kot občinski uradnik. Vsako leto prišla ena ženska po doto. Vnaprej se je vedelo katero dekle jo bo prejelo. Ko sem sama prišla na vrsto, leta 1939, je bila velika inflacija. Lira ni bila nič več vredna. Nismo vedeli kaj narediti. Nono Anton je šel na občino kot skrbnik za doto. Vzel jo je, jo dal na banko in počakal, dokler lira ne dobi nazaj prvotne vrednosti. A tam je ostalo. Leta 1942 je Mussollini ukinil sklad. Vsote na koncu sploh nismo prejeli. 

​

Kdo je prejel doto, če ni bilo potomk na razpolago?
Bili so dve veliki družini iz iste veje: De Rottenfeld in Zupančič. Bili so lastniki v Zalem Bregu (star. Šlomberk, Salimbergo) velike hiše z velikim portalom. Prav tako v Cerovem, Gorici... bili so res zelo premožni. Doto je posamezno dekle dobilo le enkrat. Če še ni bilo nobene, ki je bila stara vsaj 20 let (to je bil tudi pogoj), je pripadalo eni hčerki javnih uslužbencev goriške občine. Po naši veji, po noni Amaliji, je bilo največ ženskih potomk. 

​

Kakšna je povezava z družino Vuk v Mirnu?

Bili sta sestri – Amalia in Rosalia. Slednja se je poročila v Miren. Tam je bila tovarna čevljev. Njen mož je bil direktor te tovarne. Ko se je začela prva svetovna vojna, in ko je Italija hrepenela po teh krajih, so tovarno (tudi vojska je potrebovala čevlje), preselili v Celje. Preselili so jo k gradu. Tovarna je obratovala tudi med vojno. Moj nono Anton, je kot avstrijski vojak želel priti na dopust domov, v Brda, ampak ni mogel zaradi fronte, zato se je odločil, da gre v Celje, ker je bilo mogoče.

​

Koliko je bilo vseh otrok vključno z Amalio?

6. Amalia, Rosalia, Kristina in še ena sestra, a se njenega imena žal ne spominjam več. Brata sta bila (stric) Eduardo in Poldo. Delili so si priimek Musolin. 
Ko se je Amalia poročila z Antonom, je s seboj prinesla doto ... Na dan poroke so, kot po običaju, pripeljali nevesto na vozu. V rokah je Amalia imela majhno skrinjico z Mater Božjo. Polna je bila gotovine. Hiša Mavrič v Šlovrencu, je včasih pripadala drugi družini, ki je na neki točki ni bila več finančno sposobna vzdrževati. Na podlagi tega jo je Anton s pomočjo Amaliine dote odkupil. Tako je postal lastnik hiše. Samo on in Amalia sta se tja preselila. Njegovi bratje (stric Ninč in Karlo) so ostali v spodnji hiši. 
Ko je prišla Amalia k hiši je bila samo mama od Antona še živa. 
Povem kot zanimivost, da je omenjena mati bila zelo odločna ženska.
Med prvo svetovno vojno je v Šlovrencu bila ena izmed logističnih baz za italijansko vojsko. Ni ji bilo vse všeč, zato je zahtevala avdienco pri italijanskem kralju.   Italijanski kralj je namreč velikokrat prihajal v Šlovrenc v sosednjo hišo na teraso si ogledovati fronte na Sabotinu. Tako je tašča od Amalie zahtevala avdienco pri kralju., kjer se je pritožila nad vojaki, češ, da delajo preveč 'šunšurja' oz. nemira. Pojasnil ji je, da more razumeti, da je nenazadnje vojna. Vseeno pa je dosegla, da so vaščani dobili dostop do  vojaške kuhinje, kjer so lahko jedli kot preostali vojaki. Tako so se tudi spoznali z italijansko pašto. Pri nas smo poznali samo nekatere oblike pašte, recimo bleke.

 

Kakšna je bila Amalia?

Prinesla je denar, ampak tudi podjetnost. V tistem času ljudje, sploh ženske, po večini niso znali brati. Zanimivo je, kako jo je spremljala knjiga. Doma je bila navajena nanje. Veliko si jih je izposojala. Branje knjig ji je razširjalo obzorje. Pri hiši smo imeli kobilo. Ta ni bila privezana. V vinogradih in okolici se je prosto sprehajala. Navadila se je, da vsako jutro, ko se je Amalia sprehajala po vinogradih, je šla z njo. Velikokrat jo je tudi čakala na dvorišču, ko je šla na obisk k teti Ernešti v Gabrje (spodnji del Šlovrenca). Bila je navezana. Amalia je bila zelo delavna. Veliko je delala tudi dela na kmetiji. Imeli smo tudi pomočnice (star. žaudarce) in je delala z njimi. 

Je imela tudi kaj opravka pri vinu?

Ne, bolj nono. Ona je po večini svetovala. Bila pa je potrebna povsod. Vina je bilo veliko in tudi veliko se ga je prodajalo. Obenem je bila tudi velika skrb. Imeli smo tudi stalne gostilničarje, med drugim v Gradišču. Vse vino je šlo v prodajo v Gradišče.
Kasneje je nono opazil priložnost v Monfalconu (Tržiču), kjer je odprl gostilno, saj je tam bila ladjedelnica. 

​

Nono Anton in nona Amalija sta imela 10 otrok. Ernesta, Alojzija, Malka, Mirko, Jožef, Izidor, Ciril, Vencelj, Alojz in Oskar.  Prvotno je bilo dogovorjeno, da bosta Mirko, skupaj z drugim sinom Jožefom, šla v Argentino in zaslužila, kamor sta tudi šla.  Doro (Izidor), bo prevzel kmetijo. Družina je kupila tudi novo posest v spodnjem delu Šlovrenca. Ernesta in Alojzija sta se poročili, Malka, Ciril in Vencelj so umrli mladi. Oskarju, najmlajšemu naj bi pripadala gostilna v Monfalconu. V gostilni se je zelo dobro prodajalo vino, vendar Oskarja skoraj ni bilo, bili so časi vojaščine in vojne. Amalija je bila stalno v Monfalconu. Gostilna je bila neverjetno uspešna, ker je bila tam ladjedelnica in je tam delalo ogromno Slovencev iz Krasa. Ko so izvedeli, da so Brici in imajo dobro briško vino, so bili zadovoljni, ker je bilo slovensko. Celo kupovali so vino, vedno v Brdih, na primer v vasi Brdice pri Neblem. Milena, moja sestra, je bila glavna. Amalija je tam delovala kot pomočnica. Doro je vozil vino in ko je naše vino zmanjkalo, so ga dobavljali še pri ostalih. Tako je bila uspešna gostilna. Takrat je bila navada, da so žene prišle v gostilno s flaškami in kupile vino. 

​

Kako bi opisali osebnost Amalie, če bi jo opisovali kot mamo?

Amalia Musolin Mavrič iz Medane. Družina se je ukvarjala z vinogradništvom in vinarstvom. Bili so potomci plemenitega rodu Zupančič Batistič de Rothenfeld. Deležna je bila dobre vzgoje. V družini je bila vedno prisotna knjiga. Spremljala jo je skozi vse življenje. Poročila se je v Šlovrenc s kmetijskim posestnikom Antonom Mavričem. Bila je zgledna gospodinja in mati 10-ih otrok. Bila je drugim materam za vzgled. Zares je oboževala branje. Bila je strašno pobožna. Vsako jutro je hodila k maši. Umrla je leta 1951. Do vnukov je bila neverjetno dobra. Veliko nas je učila, spodbujala k branju in vsak večer je pred spanjem z nami molila. Ni zgolj sedela, ampak je tudi delala. Na kmetiji ji ni bila težava nič početi.